napake

Ko razmišljaš, in se spominjaš starih časov... šele zdaj se zavedam napak, zaradi katerih je življenje čisto drugačno, kot bi bilo sicer.. in spominjam se vsega, kar sem imela.. s tem ne mislim fizičnih stvari... ampak ljubezen, prijatelje, srečo... saj ne rečem, da zdaj tega nimam, ampak ni več isto. takrat je vse to imelo nek večji, globlji pomen. in bilo je močnejše in večje. zavedam se tudi, da sem tudi jaz sama pripomogla k temu, da se je to tako spremenilo. sicer nevem zakaj in kako, ampak sem. to se te napake, za katere niti neveš, da si jih naredil, a pustijo tako močan vtis in spremembo, da tega ni mogoče popraviti, neglede na to, kako se trudiš.

spomini

Prej sma bla kot najbolša prjatla, skor par… vse sma si povedla, si pomagala..to sm zlo cenla. Zdj pa sma kot neznanca, ki se srečata prvič – greš mimo mene, pa mi ne nameniš nasmeha, kot si mi ga včasih.. ne nameniš mi pozdrava al pa bežnega dotika… kolk mi je to pomenl in žal mi je,da tega zdj ni več. Skušam se pobrat, sam ne gre. Vse me spominja nate – vsaka pesem, vsaka slika, vse vse vse… sj vem, da sm js use pokvarla, sam si useen želim,da bi blo use po starem – tak ko je blo prej. Js sm prizadela tebe, ti si mi pa vrnu pa prizadeu mene. Sj te razumem. Ampak za oba bi blo bolše, če bi se pomenla, si use oprostila, in use bi blo, tko k je blo prej..

moji ljubezni

Namenjeno osebi, ki mi je in mi še vedno največ pomeni.. 

     ..ko bi ti vedu, kok mi je žau.. žau za stvari, za ktire sm sama kriva… in ko bi vedu, kolk si mi pomenu in kolk mi še zmeri pomeniš.. priznam, js naredla napako, in zdej se trudim, da bi jo popravla.. sam  mi ne pustiš več odprtih vrat do tebe, pa do tvojga srca.. veš, še zmeri se spomnem vsakga tvojga pogleda, nasmeha, vsake besede ki si jo izreku, vsakga dotika, vsakga srčka na chatu… spomnem se vseh najlepših trenutnkov, ki sma jih preživela skupi-pa čeprav jih je blo bol mal, pa useen. Takoj ko sma se spoznala pa se začela menit, si se dotaknu mojga srca. Že na prvi pogled si biu neki posebnega, drugačn od ostalih.. tak, s ktirim bi lahk bla skup.. pol ko sm te pa bolš spoznala, si biu pa tisti, ki me je razumeu, mi pomagu, me meu rad, tako ko sm… in ko je prišu tist usodn dan, ko si reku, če bi bla skup… res ne vem ka mi je takrat blo, da sm rekla ne.. globok u seb sm si te neizmerno želela, sam mi je blo pa nekak čudn, kr u šoli pa tak, nisi nikol prišu do mene, da bi se menla al pa kej.. in pol nism vedla kak je s tem.. ne vem zaka si se pol kr naenkrat nehu pogovarjat z mano.. in to me je prizadel... kr sm te pogrešala. In šele takrat sm ugotovila, kolk mi zares pomeniš in da se morm borit zate, za naju..bla sm odločena, da si te pridobim nazaj.. in bla sm trdna k skala, kr se nism hotla zlomit. Ampak sem se, useeno..  zlomla sm se. postal sm krhka in ranljiva.. čist sm se spremenila. Spremenila me je bolečina, ubil me je dejstvo, da te nimam, da sm brez tebe.. solze so tekle.. skušala sm se potolažit, sam ni blo načina za to.. kr je enostavno preveč bolel use skup.. in ko sm te usak dan u šoli srečvala-res neveš kak tešk mi je blo.. probala sm držat nasmeh na ustih, sam u seb, u srcu sm jokala in kričala, blo je prehudo.. vsa stanja, vse povezave in objave na fb-ju, so bla namenjena teb.. usi zlomleni srčki pa žalostni smajliji… in usi žalostni pogledi u šoli, so bli namenjeni tebi. Tisti pogledi - “lej, zlomu si me, prosim, vzem me nazaj”.. upala sm, da boš iz teh pogledov kej razbrau-razbrau to da te pogrešam, da te ljubim, in da te želim met ob sebi.. sam zgleda, da si nisi “gor prišu”, ka je narobe z mano.. in ko so me drugi sprašval, ka je narobe, sm jim sam odgovorila “eh, sej je vse uredu, use bo bolše. Kmalu. Vsaj upam, da bo”. Čeprav sm želela da bi povedla nekomu,enmu k bi me zastopu, k bi vedu kak težk mi je.. ampak zastopu bi me lahk sam nekdo, k je na istem ko js.. tak da sm mogla svojo jezo, žalost, razočaranje nad samo sabo zadržat v sebi.. počutla sm se, kot da bom vsak čas eksplodirala, da bo vse to šlo, pa da bo spet vse po starem. Da ne boš več tak trmast in ponosn, da se boš spet menu z mano.. res, sam to sm želela, pogovarjat s tabo..  kr že tvoj nasmeh mi je polepšu dan in mi dau energijo, da sem se prebila čez dougčas u šoli.. ker sm vedla, da te bom čez 45 minut, ko bo odmor spet vidla.. in pol, ko sm te vidla, ko si dejansko stau pred mano, mi je srce začel bit hitreje, postal mi je vroče, začutla sm metulčke v trebuhu. To so bli najlepši občutki, zares..  pol ko si pa reku “zdravo” in mi namenu nasmeh, tvoj nasmeh, tvoj najlepši nasmeh, pa ko so se ti še učke zram zasvetle – je blo konc. Bla sm v sedmih nebesih.. to je mi je blo v največje zadovoljstvo, srečo. Uglavnem-bla sm presrečna. Mela sem občutek, kot da bi lahko poletela, poletela s tabo in se nikol ustavla… res ni blo lepšega od tega.. zdej mi pa teh nasmehov z iskrico v očeh ne namenjaš več tak pogosto.. ubistvu mi jih sploh skor ne več.. in tut to pogrešam.. upam, da boš tole enkrat prebrau in da se boš zavedu, kolk mi pomeniš,in da si vse kar potrebujem in si želim.. pa da te ljubim!

Bil je sladek ko med, bil je nežen ko cvet, bil je bolši od drugih 10……. </3